Anže Abram je raziskovalec na odseku za nanostrukturne materiale na Institutu Jožefa Stefana (IJS), kjer med drugim raziskuje materiale za uporabo na področjih medicine in fuzije. Aprila letos je začel podoktorski raziskovalni projekt na katedri za biologijo univerze Rjukju na japonskem otoku Okinava, ki bo predvidoma trajal do septembra prihodnje leto. Zdaj razvija in preizkuša materiale, ki bi jih lahko uporabili za obnovo morskih habitatov, kot so koralni grebeni.
Cilj je material, ki se bo sčasoma nadzorovano razgradil. Organizmi, ki bodo rasli na njem, pa bodo ustvarili svoj skelet, pove raziskovalec z Instituta Jožefa Stefana, ki trenutno dela na Okinavi.
»Po svetu poskušajo restavrirati različne morske habitate, ne le korale. Za to večinoma uporabljajo beton, plastiko in podobne materiale. Potopijo betonske kocke ali druge strukture, ki ostanejo v morju, tudi ko jih prerastejo organizmi. Moj cilj je narediti takšen material, ki bo imel primerno obliko za naselitev morskih organizmov in bo sčasoma erodiral. Organizmi, ki bodo rasli na njem, bodo lahko tačas ustvarili svoj skelet. Material, ki smo ga postavili v morje, pa se bo počasi izlužil,« pojasnjuje sogovornik. »To je še posebej uporabno za obnovo okolij, v katera ne smemo bistveno posegati, kot so naravni rezervati.«
Kot pravi, obstajajo številni materiali brez vpliva na okolje. »V morju je polno raztopljenih ionov. Kamene korale si skelet ustvarijo iz kalcijevega karbonata, ki je osnovni gradnik koralnih grebenov. Z uporabo tehnične keramike (hidroksiapatit, biosteklo …) lahko krojimo stabilnost materialov in uravnavamo, kako hitro bodo razpadali. Izbrati je seveda treba kombinacijo materialov, ki ne bo imela negativnih učinkov na okolje.«
Glede na hitrost rasti koral – polipi številnih vrst zrastejo kakšen centimeter na leto – Abram govori o nekajletnem časovnem okviru, v katerem bi lahko korale zgradile svojo oporo in ne bi več potrebovale podlage.
Okinava, kjer živi 1,5 milijona ljudi, je nekoliko drugačna od večjih japonskih otokov, pravi Abram. »Vedno je bila na stičišču kultur, blizu Kitajske in Tajvana, precej pozno so jo pridružili imperialni Japonski, po drugi svetovni vojni pa je bila tudi pod ameriško upravo. Čeprav živim v skoraj milijonskem somestju, je tu vseeno otoški pridih. Je kar unikatna izkušnja, ki je meni bolj pisana na kožo kot stroga japonska kultura.«
Vir: Anja Zaletel, Finance. Članek v celoti je na voljo TUKAJ.
Ostali članki iz serije TOP zgodbe Slovencev v tujini leta 2022 so na voljo TUKAJ.