Če se želimo izogniti krizam, moramo skrbeti za ravnovesje na vseh področjih

Narava ne komplicira, zelo poenostavlja, ne manipulira …

Ddr. Milan Krajnc, ste avtor številnih strokovnih in znanstvenih člankov ter knjig iz področja vodenja, družinskega podjetništva, osebne rasti in psihologije odnosov. Kako bi se sami predstavili?

Že v osnovni šoli sem nekako čutil, da bo pisanje velik del mojega življenja, pa ne zato, ker sem pri pisanju spisov bil dober –  v resnici sem jih sovražil in sem dobil komaj 3, ker mi je nekdo dejal, o čem moram pisati. Temveč zato, ker sem že pri 10 letih začel pisati pesmi. Tako sem čutil, da lahko izrazim svoje notranje boje, ki jih je bilo veliko. V družini je namreč bil prisoten alkohol in posledično psihično in fizično nasilje in tako je bilo pisanje moja rešitev. Ustvaril sem si neki svoj svet in hkrati zaščitil svoje primarne občutke in zelo dobro spoznal svojo notranjost.

V bistvu sem se ves čas ukvarjal samo z občutki. In če danes pogledam nazaj, lahko rečem, da mi je pisanje rešilo življenje. Namreč, nisem posnemal svoje okolice in se sam podal po poti alkoholizma.

Kasneje sem med študijem ugotovil, da s pisanjem pospravljam psihološke smeti, tako da sem notranje ves čas čist. Iz tega sem kasneje razvil tudi svoje znanstvene in strokovne metode čiščenja in pospravljanja »glave«.

S tem, ko sem vsak konec dneva nekaj napisal, sem si v bistvu umil podzavest in posledica tega po 37 letih je 428 objavljenih knjižnih del. Pisanje je torej neka moja postranska zadeva. Primarno pa se ukvarjam s kriznim vodenjem. Rešujem različne krize, ki nastanejo zaradi osebnosti v družbi ali podjetju.

Pohvalite se lahko tudi z nominacijo za prestižno Nobelovo nagrado za ekonomijo. Bi katero od mnogih področij na katerih delujete še posebej izpostavili?

Morda zgleda, da se ukvarjam z več stvarmi, v resnici pa je problem, da je naša družba razcepljena in moje poslanstvo je, da to združim v eno zgodbo, kot je narava sama. Primarno bi lahko dejal, da sem fizik in tehnik, za kar sem se primarno izobraževal in tako tudi razmišljam; rešitve za vse vedno iščem v naravi. Lahko bi dejal, da sem v prvi fazi podjetnik-svetovalec, potem univerzitetni profesor, znanstvenik in raziskovalec, pisec, če se moram definirati poklicno. Drugače pa sem samo človek, ki ves čas išče notranji mir.

Ste zagovornik zakonitostih narave. Kje oziroma kako se naravni pristop odraža v vašem delu?

To je bila tudi osnova, zakaj sem bil že drugič nominiran za Nobelovo nagrado za ekonomijo. Zelo hitro sem namreč v poslu videl, da največ nastane zaradi »psiholoških smeti«, torej motenj v razmišljanju. Kar potem povroča slepe pege: ne vidimo napak, ki jih ponavljamo, kompliciranje, neracionalno odločanje ipd. Kot fizik pa lahko rečem, da narava ne komplicira, zelo poenostavlja, ne manipulira … In tako sem začel rešitve iz narave počasi prenašati v poslovni proces, predvsem pa sem iz toka energij in vode v naravi lahko izdelal model komuniciranja, ki hkrati čisti te psihološke smeti. Lahko rečem, da sem ustvaril čisto naravni proces in s tem pripomogel k čiščenju narave. Namreč, vse smeti se najprej rodijo v naših glavah, ki se prek delavnega procesa prenesejo v naravo.

Svet se spreminja in mi z njim. Kakšne podjetnice in podjetnike zahteva današnjo poslovno okolje?

Predvsem takšne, ki delajo to, kar čutijo. Da nimajo občutka podrejenosti, temveč da sledijo svoji viziji –  s pokončno držo in čistim umom.

Jim je lahko narava pri tem v pomoč?

Popolnoma. Če pogledamo od zadaj naprej, v naravi namreč ne obstaja dobiček, saj ne morem nekaj povečati, kar je končno. Če pogledamo gozd, ki je neko podjetje v malem, vidimo, da ima gozd od 3 % do 8 % letni prirast. To bi bil naravni dobiček, seveda pod pogojem, da se je za toliko tudi znotraj očistil.

Torej, dobiček bi za podjetje moral biti samo tolikšen, kot so izkoriščene notranje rezerve. To pa naredimo tako, da poenostavljamo procese. Primer, kot da bi v podjetju tekel potok. Ta potok je komunikacija. V kolikor potok teče v nekem normalnem ritmu, potem je bister in piten in vse okoli njega se odvija v nekem naravnem ritmu. V tem primeru imajo zaposleni dovolj informacij za nemoteno delo.

Če je vode preveč, pomeni, da le-ta odnese vse zdravo. Zato ni priporočeno, da se v podjetju preveč pogovarjamo o osebnih stvareh. Če pa je vode premalo, nastajajo mlake, kar povzroči slab vonj, slab okus. Ko je v podjetju premalo informacij, to za zaposlene pomeni negotovost, depresijo, manipuliranje … Čim več naravnih procesov v podjetje bi pomenilo zdravo družbo. Seveda pa podjetniki ne smejo pozabiti na sprehode v naravi.

Krize, takšne in drugačne, so del življenja, tako poslovnega kot privatnega. V podjetjih je dinamični model vodenja po vašem ključ za uspeh. Zakaj?

Kriza v naravi ne obstaja, je v resnici samo del procesa. Če naravne procese sprejmemo za nekaj kar je normalno, potem lahko tudi vse te tako imenovane krize. Namreč, nevihte, potresi ipd. so nekaj naravnega in se zgodijo, kadar nekaj ni v ravnovesju. Do dokazuje, da se iz narave lahko naučimo kako ravnati, če ne želimo imeti kriz: moramo skrbeti za ravnovesje na vseh področjih delovanja.

To je glavno, kar se lahko naučimo iz narave in, če to osvojimo, potem smo vedno pripravljeni na vse. To tezo sem utemeljil v Naravni psihoterapiji, kjer sem psihološke procese primerjal z naravnimi procesi. Sirius Personal Tranformation je prvi korak za vzpostavitve Dinamičnega modela vodenja; kar pomeni, da moramo biti najprej sami stabilni in obvladovati sebe, šele potem bomo lahko vse ostalo.

Velja ta model uporabiti tudi za uspešno prestajanje kriz v osebnem življenju?

Dobesedno, saj krizo vedno povzročimo sami. Vse se začne in konča v naših glavah. Vse ekonomske krize so namreč zaradi prevelikih pričakovanj. Drugače ekonomske krize sploh ni.

Drži, da so družinska podjetja specifična in da je njihova dinamika drugačna od nedružinskih? Kaj je po vaše njihova glavna posebnost? Vidite v njih mogoče kakšne prednosti?

Družinska podjetja so danes temelj ekonomske politike v razvitem svetu. Predvsem je pomembno razumeti, da družine s svojim podjetjem živijo 24 ur na dan in imajo zelo veliko odgovornost. Kljub temu, da zaposlene učijo da, ko ugasnejo računalnik, ali odložijo orodje, naj pozabijo na podjetje, da bodo naslednji dan mentalno spočiti, sami tega skorajda ne morejo držati. Hkrati pa niso zaščiteni; ena napaka lahko uniči generacije dela za naprej in nazaj. Zato bi družinska podjetja morala imeti popolnoma drugačen status. Predvsem pa večje spoštovanje.

Za globalno poslovanje dandanes ni več meja. Je pa nujno potreben pravi poslovni model. Ste podjetnikom in podjetjem pri izbiri le-tega lahko v pomoč?

Da, predvsem jim pomagam pri načinu njihovega razmišljanja in poznavanju kulture in načina razmišljanja v tistih deželah ter pri povezovanju z različnimi poslovnimi partnerji, saj sem relativno dobro zapisan pri nekaterih podjetjih.

SLO Global povezuje podjetnike in podjetja slovenskih korenin iz celega sveta. Kaj bi jim svetovali, kdaj naj se obrnejo na vas?

Obrnejo se lahko name kadarkoli, ko se znajdejo v kakšni osebni krizi, ali pa iščejo odgovore na različna vprašanja.

Kontakt ➡️