Mojco Sfeir, takrat grafično oblikovalko in tehnično urednico na Financah, je leta 2010 sodelavec prepričal o dopustu v Libanonu. »Takoj ko sva pristala, mi je bil Bejrut všeč. Kljub kaosu sem se počutila domače, kar se mi prej na potovanjih ni dogajalo. V Ljubljani mi to mesto ni šlo iz glave in kmalu sem se odločila za selitev,« se spominja.
»Libanonci so pozitivni, prijazni in hitro lahko navežeš stik. V Bejrutu se vedno nekaj dogaja, ljudje veliko hodijo ven. Živijo za trenutek,« pravi Mojca Sfeir, ki po skoraj desetletju v Libanonu in Nemčiji danes živi v Veliki Britaniji.
V Bejrutu ljudje živijo za trenutek, jutri pa je enkrat v prihodnosti
V Libanonu so ji bili najbolj všeč ljudje, pove. »Res so me lepo sprejeli. So pozitivni, prijazni, odprti in hitro lahko navežeš stik. Seveda traja, da se ustvari tisto pravo prijateljstvo, ampak to je podobno kot drugje. Bejrutčani so elegantni, urejeni in to se pozna tudi pri oblikovanju prostorov – bari, restavracije, klubi, še celo stranišča so lepo oblikovana in urejena.«
V libanonski prestolnici se vedno nekaj dogaja, pojasnjuje sogovornica. »Ljudje veliko hodijo ven, mladi in stari. Tudi zdaj, ob 200-odstotni inflaciji. Živijo za trenutek in če bodo danes porabili veliko denarja za dobro večerjo, bodo že nekako. Družine so zelo povezane, tako da poskrbijo drug za drugega, če gre kaj narobe. Družina je tam zelo pomembna in nihče ne bo izpustil nedeljskega kosila doma – to je tradicija.«
Je bila pa selitev tudi kulturni šok, priznava. »Na začetku je bilo res težko, zdelo se mi je, da delam vse narobe. Ko so mi ljudje rekli, da se dobimo denimo v petek, sem to seveda vzela resno. A v petek ni bilo nikogar. In to se mi je zgodilo večkrat. Nato sem ugotovila, da pri njih jutri v resnici pomeni enkrat v prihodnosti. Tudi ne bodo odšli z nekega srečanja ali kosila, če se imajo dobro, čeprav so zmenjeni z nekom drugim. Ko to razumeš, je precej lažje.«
Možu se je v Berlinu zgodilo isto kot njej v Bejrutu
Prvo službo v Bejrutu je Sfeirova dobila pri oglaševalski agenciji M & C Saatchi, katere lastnica, družba Quantum, je imela v lasti tudi spletni časopis Now Lebanon. »Redizajn tega časnika je bil moj prvi projekt. Nato smo razvijali tudi aplikacije, tako da sem dobila veliko digitalnih izkušenj. Sčasoma sem začela za Saatchi več delati na področju oglaševanja, oblikovala sem digitalne rešitve za oglaševalske kampanje. Delali smo denimo za formulo 1 v Abu Dabiju, za tamkajšnjo ameriško univerzo, za velika podjetja v Libanonu in regiji.«
V službi je spoznala svojega zdajšnjega moža Michela, prav tako oblikovalca. »Ko sva obiskala Berlin, se mu je zgodil podoben klik kot meni v Bejrutu. Preselil se je v Nemčijo in za kratek čas sem zasedla njegov položaj umetniškega vodje v agenciji Interesting Times, kjer smo delali za velike stranke, kot so Microsoft, Red Bull, L’Oreal, večinoma za Dubaj, Abu Dabi in Savdsko Arabijo. Čez devet mesecev sem šla k Michelu v Berlin.«
Takrat so se, kot pove, začele razmere v Libanonu že slabšati. »Začelo se je s smetmi, nato pa je šlo samo navzdol, do tiste grozljive eksplozije v Bejrutu pred dvema letoma. Danes zaradi krize veliko ljudi odhaja v tujino, lani poleti je zmanjkalo bencina, ni dovolj vode in elektrike. In ni videti, da bi šlo kaj na bolje.« Kljub temu pravi, da je bilo teh pet let, ki jih je preživela v Bejrutu, najlepših v njenem življenju.
Lotila bi se tudi oblikovanja razstav
V Londonu so z možem in majhnim sinom zelo zadovoljni, pravi Mojca Sfeir. »Želim si napredovati in delati za še kakšno londonsko agencijo, a z materinstvom so se mi stvari nekoliko spremenile. Zato razmišljam, ali bi še ostala v oglaševanju. Zanima me namreč tudi oblikovanje razstav. V Libanonu sem sodelovala s prijateljem Miho Vipotnikom, ki je pionir slovenskega videoarta, pripravila sva dve razstavi. To delo mi je bilo zelo všeč in v Londonu ga je veliko, saj sem prihajajo največje svetovne razstave.« Gotovo pa, vsaj za zdaj, z družino ostajajo v britanski prestolnici, dodaja.
Vir: Finance. Avtor: Anja Zaletel. Foto: Članek v celoti je na voljo TUKAJ.